30. 9. 10

Deseti festival za tretje življenjsko obdobje - 29. 9. 2010

Že desetič je ljubljanski Cankarjev dom mesto, kjer okrog 140 razstavljalcev in več tisoč nastopajočih oblikuje festival za tretje življenjsko obdobje. Obiskovalci pa niso samo starejši, prihajajo vse generacije, tudi najmlajši, veliko nastopov je medgeneracijskih. Delavnice, predavanja, posveti, okrogle mize - vse to se vrti tri dni od jutra do večera, od 29. 9. do 1. 10. Različne ustanove ponujajo pripomočke in postopke za dobro počutje v zrelih letih, obljubljajo posebne pogoje in popuste. Na dveh odprtih odrih se vrstijo nastopi društev upokojencev, šol, domov, kulturnih skupin... Tudi sevniška občina je udeležena: danes pevska skupina Lokvanj iz Krmelja zatrjuje, da jih pesem druži, jutri bodo zaplesale Mlade žurerke iz Tržišča, v petek pa je na vrsti DKŠD Svoboda Krmelj s prikazom Naše težave. Veliko priložnosti za usposabljanje, osveščanje, informiranje, polnjenje baterij in predvsem prijetno druženje.

Odprtje festivala je posrečena mešanica instrumentalne glasbe, petja, plesa in govorov. Letos je udeležba celo mednarodna. V dvoranah je na programu še Večer pesmi in plesa, Revija zamejskih pevskih zborov, Srečanje pevskih zborov društev upokojencev Slovenije. Same obiska vredne prireditvah, pri katerih pa moti le to, da ni nikjer objavljeno, da je treba naročiti brezplačne vstopnice preko društev upokojencev. Celo na informativnih točkah na festivalu tega ne vedo. Kaj hočemo, včasih je težko uskladiti toliko sodelujočih in misliti na vse.
Več informacij:
Video:

29. 9. 10

Češnjice 7 - 28. 9. 2010

Češnjice - to je blizu Primoža, ampak, kako priti do tja, da hoje ne bi bilo preveč ali premalo. Zaradi ekskurzije Društva upokojencev je ponedeljkova skupina danes izjemoma torkova in s kombijem nas Vinko potegne do Brezovega. 
Megleno jutro je, ko se vzpenjamo proti Križam, in včasih vinograde in zidanice le slutimo okrog sebe. Potem pa iz bele koprene začnejo sijati tople jesenske barve dreves in v Veliki Hubajnici nas greje že prijetno sonce. No, greje nas tudi kozarček žganega, ki ga dobimo pri Aničinih sorodnikih, pa tudi misel na gobje delikatese, ki bodo nastale iz nabranih marel in jurčkov. 
Sliko je posnel Vinko Šeško.
Tudi sicer nas v zavetišču pri Elčki in Vinku čaka prava pojedina in nadvse veselo razpoloženje. 

Še na mnoga leta, Elčka! 

28. 9. 10

Na morje - 27. 9. 2010

Društvo upokojencev Sevnica je že pretekli torek vabilo na morje, pa so poplave to ekskurzijo preprečile. Danes smo res na poti, a vreme tudi tokrat ni obetavno. Proti Kopru pa je že svetleje in razpoloženje se izboljšuje. V Luciji si privoščimo malico na žlico, potem pa zapeljemo v Portorož. 
Kar čudno je videti skoraj prazno letovišče, mi to malo popravimo, ob sprehodu po obali pa nas visoko morje skoraj poboža po podplatih. Oblaki se spet zgostijo in tu so prve dežne kaplje.
Pa tudi naša ladjica Solinarka, s katero se popeljemo med soline. Prijazna vodička nas povabi na razgledno ploščad in predstavi solinarstvo, ki ima tu že 1200 letno tradicijo. Soline so lepo vzdrževane, le stare solinarske hiše so vse bolj ruševine. Ogledamo si še maketo in film o solinah. 
Vreme je spet boljše in nekaj se nas utabori na kljunu ladjice, kjer uživamo ob plovbi mimo Portoroža do Pirana. 
Tu nam druga vodička predstavi mesto in sprehodimo se po Tartinijevem trgu. 
Jesensko sonce izkoristimo za kavico na prostem, potem pa se spet vkrcamo na ladjico in zaplujemo okrog piranskega rta. 
Pred nami se pne cerkev svetega Jurija, že je tu Fiesa, potem se v zalivu skriva Pacug, Strunjan pa se že bolj široko odpre. Na drugi strani  se Trst sonči kot bi bil pod žarometi na odru. Vse prehitro smo v Izoli, kjer se poslovimo od naših gostiteljev in sprehodimo do avtobusa. Pozno popoldne je in v želodcih nam že pošteno kruli. Pomagamo si v restavraciji blizu luke, pred katero se vijejo dolge kolone kamionov, ki so naleteli na stavko carinikov. Že med tem poznim kosilom ali zgodnjo večerjo se spet ulije dež, ki potem pere naš avtobus skoraj do doma. Nam pa to nič ni mar, saj smo na suhem in toplem in vso pot veselo prepevamo. Spomnimo se mnogih že skoraj pozabljenih pesmi, po melodiji Kadar boš na rajžo šel pa zaokrožimo tudi po svoje:
Kadar boš na rajžo šel, pojdi s penzionisti,
pr' Mileni se pr'jav, da boš na pravi listi.
Marjana je predsednica, Štefka pa vodička,
nasmeh pričarata obe na naša mlada lička.
Jože pa šofer je naš, on nas varno vozi,
po ravni lepi cesti tej in po kolovozi.
Mi smo taka druščina: rajžamo vsi radi.
Pojemo in pijemo, to nam je v navadi.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

23. 9. 10

Zelenica - 20. 9. 2010

Malo nas je strah naraslih voda, ampak glavne ceste so tako suhe in napoved vremena je lepa. Nekam gremo, kjer ne bo blata in so tla dovolj trdna: Ljubelj in Zelenica. Iz Tržiča se dvigujemo po cesti proti prelazu, ki je bil že v rimskih časih najkrajša pot med ljubljansko in celovško kotlino. Še bolj pomemben je postal v 14. stoletju, v 16. stoletju so zgradili cesto in tik pod vrhom sto metrov dolg predor, ki so ga potem v 18. stoletju spremenili v usek. Mi smo se zapeljali samo do parkirišča pod hotelom Oaza miru pri novejšem predoru, ki je dolg 1,8 kilometrov in ga je v letih 1943 in 1944 kopalo okrog tisoč vojnih ujetnikov iz podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen in 800 delavcev podjetja Universale.
Napotimo se v gozd in potem pod sedežnico, ki v poletnem času obratuje za konec tedna in ob praznikih dopoldne, s presedanjem pri koči Vrtača pa pripelje v bližino Doma na Zelenici (1536 metrov). Večkrat imamo na voljo cesto ali bližnjice, na levi se dvigajo melišča pod mogočnimi ostenji Begunjščice, na desni pa se bukve pod Ljubeljščico že odevajo v jesenske barve. 
Dobro si lahko predstavljamo, kako je v tej dolini, ko se začnejo prožiti snežni plazovi. Na to nas spomni tudi spomenik skupini dijakov in profesorjev, ki su tu v plazu našli smrt. 
Dom na Zelenici je nov, stari je zgorel, in njegova terasa nudi krasen prostor za martinčkanje na soncu. Nekateri se odpravijo naprej do izvira Begunjščice, z Elčko pa naju zanima, kaj se vidi z grebena nad Domom. Ko sva na njem, je natanko dve uri od odhoda z Ljubelja. Občudujeva krasen razgled na Zelenico, Begunjščico, proti zahodu se dviga Vrtača, nekje za njo je Stol, na severu pa avstrijske doline. Pri mejnem kamnu 57 se začne varovana Slovenska pot na Stari Ljubelj. Tudi po njej bi bilo treba kdaj iti. Uro in pol poti z razgledi in na dveh mestih jeklenice ter klini. 
Danes pa se vračava spet po poti prihoda, pri Domu pomalicamo in nazdravimo z refoškom, potem se spustimo na Ljubelj. 
Ves čas imamo pred sabo slikovito podobo Košutice in Velikega vrha. Ta zadnji nam vzbudi spomine na lansko leto, ko smo ga osvajali s Kofc.
Ne mudi se nam še domov, zato pri Grosuplju zavijemo z avtoceste in iščemo Radensko polje - najmanjše med devetimi izrazitejšimi kraškimi polji v Sloveniji (4 kvadratne kilometre veliko). Tri kilometre jugovzhodno od Grosuplja se začne v naselju Veliko Mlačevo pri griču Boštanj in sega do griča Kopanj. Nad vasjo Velika Račna je božjepotna župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, kjer je služboval prastric Franceta Prešerna in pri njem je mali France nekaj let tudi živel (1807 - 1810). Imeli smo namen obiskati ta grič, pa je cesta poplavljena in cela dolina, ki je krajinski park v ustanavljanju, je kot eno veliko jezero. Zapeljemo se pod razvaline gradu Boštanj in  sprehodimo do vode na drugi strani. 
Skupine dreves so kot otoki v jezeru. Sončni žarki se lovijo med vejami dreves in odsevajo v skrivnostni vodi. Mogočni grad, ki je bil zgrajen v 16. stoletju na prazgodovinskem gradišču, so leta 1944 požgali in je danes ruševina. Ohranjen je le obrambni stolp pred njim. Pokošena trava, nasajene rože, vabljive klopce - vse to priča, da domačini vzdržujejo ta kraj.
Vse do doma lahko vidimo posledice poplav: v glavnem se je voda že umaknila v struge, ponekod pa je še vedno visoka. Veseli smo, da tokrat Sevnica ni utrpela škode.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

22. 9. 10

Rezija - 13. 9. 2010

Gorenjska se je za ponedeljkovo skupino odela v sončno obleko, ampak mi jo občudujemo mimogrede in na hitro. 
Ustavimo se na Dovjem, da nam ne uidejo lepi pogledi proti goram, tudi Martuljkovo skupino ujamemo v objektiv, potem pa hitimo skozi Rateče v Italijo. 
Na poti proti Nevejskemu prevalu nas za krajši sprehod premami Rabeljsko jezero, na drugi strani prevala (1142 metrov) pa razgled na žičniške naprave, ki povezujejo smučišča s te strani na našo pod Kaninom, in kar visok slap. 
Občudujemo tudi, kako je speljana in zgrajena cesta, po kateri se varno pripeljemo v dolino Bele. Pa v njej ne ostanemo dolgo, saj v kraju Resiutta zavijemo na levo v odmaknjeno, 21 kilometrov dolgo, dolino Rezijo. 
Zapeljemo se do vasi Ravanca, kjer je kulturno središče Rezijanov, potem pa še v Solbico, ki se lahko pohvali z muzejem in spomenikom brusačev. 
Pogled na obe vasi lahko uživamo iz naselja Osojane, povsod pa lahko poleg nekaj starih zgradb opazimo veliko novogradenj, ki so zrasle po potresu leta 1976. 
Ker ne najdemo kakšne primerne krajše poti v hribe, se odpeljemo po ozki in slikoviti cesti na sedlo Karnica (Sella Carnizza - 1086 metrov), kjer je lepa skupina nekdanjih planšarskih stanov preurejena v vikend hišice. 
V bližini je tudi cerkvica svete Ane (Sv. Ana di Carnizza - 1076 metrov) z izhodiščem za bližnje gore. V naši skupini sta kar dve Anici, zato se spodobi obiskati njuno zavetnico. Cesta proti Učji je speljana precej časa visoko nad dolino, pa še precej ozka je, zato mora biti šofer posebno previden. Obmejni postojanki sta daleč ena od druge, pa saj tako samevata. V naselju Žaga se priključimo cesti Bovec - Kobarid in kujemo načrte za naprej. Ker imamo dovolj časa, se odločimo za obisk slapov Kozjak pri Kobaridu. 
Najprej občudujemo kamniti most iz leta 1750, preko katerega so korakale Napoleonove čete, pod njim pa živahno Sočo. Kombi pustimo na parkirišču in se peš napotimo proti slapovom. Teh je na potoku, ki se izliva v Sočo, kar šest, ampak zgornji štirje niso dostopni. 
Prijetno pot poživljajo z mahom porasle skale, na katerih je mogoče najti tudi prave vrtičke ciklam. 
Slap Mali Kozjak se s svojimi osmimi metri skriva pod kamnitim mostom iz leta 1895, do Velikega Kozjaka pa na koncu vodi pot po lesenih mostičkih. Pred zadnjim zavojem se je treba prijeti tudi za jeklenico, potem pa se znajdeš v temačnem kotlu, na koncu katerega pada 15 metrov visok slap. Popoldne ga osvetljujejo sončni žarki, zato je pogled še lepši in bolj tajanstven. 
Sliko je posnel Vinko Govekar.
Na povratku se povzpnemo še do ostankov 3. italijanske obrambne črte iz prve svetovne vojne, ki je služila za zaščito prehoda čez Sočo in ceste Kobarid - Bovec. Lepo ohranjeni objekti, ki ti dajo osnovo za razmišljanje o smiselnosti vojn. 
Res bogat dan zaključimo z vožnjo skozi Most na Soči, si v Spodnji Idriji privoščimo okrepčilo, potem pa skozi Idrijo, Logatec proti domu...
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

17. 9. 10

Lisca poje 2010 - 12. 9. 2010

Že precej pred enajsto se začnejo pri Tončkovem domu na Lisci zbirati nastopajoči iz dvanajstih skupin in poslušalci. 
In tu je tudi stalna tesnoba: bo vreme zdržalo? Zvonki glasovi preženejo dež in ustvarijo razigrano vzdušje. Skoraj na odru se vrti že dobro ogoreli prašiček, pripravljene so tudi druge dobrote in ni razloga, da bi kdo šel z Lisce lačen. 
Ko se oglasi še glasba za ples, se začne prijetno druženje...
Več fotografij:
Video:

15. 9. 10

Cipernik - 11. 9. 2010

Druga sobota v mesecu je namenjena avtobusnemu izletu Planinskega društva Lisca Sevnica. Ob šestih še ni prav svetlo, mi pa se zbiramo na avtobusni postaji, klepetamo in se veselimo lepega dne. Ko avtobus hiti proti Gorenjski, se pred nami odpirajo gore, ki so kot umite. 
Na parkirišču pod skakalnicami v Planici se izkrcamo in škilimo proti Jalovcu, jaz pa se čudim, da se nad Tromejo vidi celo košček Dobrača. Janko, Darinka in Tone nas postrojijo v vrsto in desno od Olimpijskega športnega centra v gozdu poiščemo pot navkreber. 
Ne vidim kakšnih markacij, ampak vodniki že vedo, kaj delajo. Nam ni mar, če se Planinska zveza in Turistična društva šele dogovarjajo, kdo pot vzdržuje, nam se zdi krasna, ko se v vijugah dvigamo in ostaja dolina daleč pod nami. 
Tu in tam vidimo Jalovec, ki si je prešerno postrani nadel lahen oblaček za pokrivalo, Velika Ponca se košati v vsej svoji lepoti in žarometih dopoldanskega sonca, Dobrač je vse mogočnejši, nad Podkorenom je Korensko sedlo kar neznatno. Za razglede izkoristimo celo leseno teraso, na kateri stoji ena izmed kamer za snemanje smučarskih skokov. Ponekod je treba malo paziti, da ne zdrsneš kam na desno navzdol, sicer pa je pot do križišča s tisto proti Vitrancu zelo prijetna. Proti vrhu Cipernika ali Ciprnika na nadmorski višini 1745, 1746 ali 1747 metrov (tudi o tem so mnenja deljena) pa se hrib postavi res navzgor in se je treba malo bolj potruditi. 
Ampak se splača, razgled na vrhu je enkraten. 
Sliko je posnel Vinko Šeško.
Sicer pa je tu pravi Babilon: skupina iz Londona, mlada Škota, zakonski par iz Chicaga, na vrh prodirajo tudi Valižani... Pomalicamo, poklepetamo, fotografiramo, potem pa se odpravimo proti Vitrancu. Lepo po grebenu z razgledi in zanimivimi suhimi drevesnimi osamelci. Spet si ne belimo glave, če je višina Vitranca 1638 ali kakšen meter manj, sploh pa ne, ko nas premami sonce in prijazna brunarica s pijačo. Zakaj je dom zaprt, se tudi ne sprašujemo, ker smo telesno in duševno preskrbljeni. Nekateri se s sedežnico in potem štirisedežnico zapeljejo v dolino, večina pa nas začne spust po precej strmi stezi, potem pa povprek po smučiščih. Tu našo pozornost vzbudi proga za poletno sankanje, zanimiv pa je tudi poligon za gorske kolesarje. Tole sankanje bo pa treba poskusiti - se nas deset odloči in že korakamo proti štirisedežnici, ki nas potegne na start. Kar 1500 metrov je dolga ta Besna Pehta, kot so progo poimenovali, in v približno petih minutah si spet v dolini. Odvisno od tega, koliko upoštevaš opozorila ob progi, da naj bi na ovinkih zaviral. Kar malo strašljivo izgleda na prvi pogled: ozki kovinski tir, ti pa sediš na podnožju, ki s tabo drvi navzdol. Saj si res privezan, ampak vseeno nekako v zraku. 
Sliko je posnel Ljubo Motore.
Ko pa na ravnih odsekih popolnoma spustiš zavoro in ti veter žvižga okrog ušes - božansko! Gremo še!!! Višinske razlike je 293 metrov, povprečni naklon okrog dvajset procentov, največji pa 67.
Koliko časa je vse to skupaj trajalo, se sprašujete. Mi smo začeli hoditi ob pol desetih, v Kranjski Gori pa smo nehali uživati okrog štirih popoldne. Na tak dan se res ne spodobi hiteti!
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

7. 9. 10

Krvavec - 6. 9. 2010

Ne moremo verjeti, da je poletja konec, hladnejše vreme naznanja jesen. Ponedeljkova skupina je zbrana ob običajnem času in, ker je vremenska napoved kar obetavna, se odločimo za Krvavec. Da se do konca zbudimo, si na postajališču ob avtocesti že naprej od Ljubljane privoščimo prigrizek in kavo, potem pa naprej proti Gorenjski. Zaradi obvozov se zapeljemo malo predaleč, prav do letališča Brnik, potem pa le najdemo smerne table za Krvavec. Sledimo jim skozi Cerklje do naselja Grad, tam pa krenemo na desno v smeri Ambroža pod Krvavcem, ker nas prevoz z gondolsko žičnico danes ne zanima. Dvigujemo se po asfaltirani cesti in ostri ovinki si kar sledijo. Skoraj imamo občutek, da se peljemo proti Vršiču. Pod Kriško planino je asfalta konec, makadam na desni pa nam ne diši preveč, zato parkiramo in se po cesti napotimo proti Planinskemu domu na Gospincu - pr' Rosk'. 
Pol ure hoda najavljajo napisi in toliko tudi porabimo kljub občudovanju zvončnic in branju vseh napisov na nekaj križiščih. Dom na nadmorski višini 1491 metrov zagledamo šele, ko smo tik pred njim. V meglo je zavita ta stavba in nič drugače ni z zgornjo postajo žičnice. Gondole se kar skrivnostno pojavljajo iz megle in v njo tudi izginjajo. Prijazna oskrbnica nas pozdravlja že pri ograji in kaj kmalu se dogovarjamo za hrano ob povratku s ture. To res ni legendarna Roska, ta je že pokojna, je pa odlična kuharica in se zna prikupiti gostom. Torej: malico si je treba zaslužiti. Zaradi goste megle se odločimo za eno in pol urni vzpon na Veliki Zvoh. Kar po cesti, da se ne zgubimo. Tu in tam se nam iz megle prikaže kakšna brunarica, od hotela, ki obljublja nebesa, vidimo le ograjo ob cesti, nekje daleč v megli pa je slutiti nekaj glasov. Zamika nas bližnjica po travniku, ki ga krasi pozno poletno cvetje, potem pa zaslišimo neizrazito brnenje, ki nas spomni na televizijski pretvornik. Ta se res pojavi pred nami, po nekaj korakih pa ga že ne vidimo več. 
Nekje na levi zamuka krava, mogoče ji je malo samotno v tej beli vati, druga počiva tik ob poti. Lepo pridobivamo višino in na desni se začenja močna ograja nad prepadom. Zdaj gre pa res v hrib! Ko nam še skoraj zmanjkuje sape, se znajdemo ob zbiralniku vode in našem cilju 1971 metrov visoko. 
To fotografijo je posnel Vinko Šeško.
Blagoslavljajo nas drobne kapljice in šalimo se, da smo verjetno predrli oblak. Pa je le megla. Na povratku se megla pri Kapeli Marije Snežne, ki so jo zgradili po Plečnikovih načrtih in je bila blagoslovljena leta 1929, malo razkadi. Vidimo celo hotel nekaj metrov pod njo. 
Potem pa se spet zgosti in do Doma na Gospincu skoraj pritipamo in pozabimo vnovič uporabiti zanimiv obešalnik pred stavbo. Krepko pa zagrabimo za pribor, ko se spopademo z joto, klobasami, golažem, štruklji... Tiste pol ure hoje do kombija mimogrede opravimo, saj smo polni energije. Na poti domov pa smo nekam čudno tiho in kinkamo vse do Trebnjega, kjer nas spet predrami skodelica dišeče kave.
Naj bo megla ali dež, tole malo moče. 
Mi kar v hribe hodimo, če se nam zahoče!
Več fotografij:
Video:
Spletne strani: