22. 4. 14

Lovrenc in Lisca - 22. 4. 2014

Zbor ob sedmih, devet stopinj in sončno jutro, ko se Ponedeljkova skupina odpravlja na pot. Z dvema avtomobiloma odbrzimo ob Sevnični do Krakovega, potem pa v hrib, skozi vas Lisce in še naprej. 


Že so tu Sela in tam nekje parkiramo. Peš se odpravimo po cesti, mimo hiše na samem, ki nas vedno razveseli z rožami, potem pa na levo navkreber skozi gozd in že se pred nami odpre Kamrca 


in malo dlje že vidimo naš cilj - Lovrenc. 


Na levo lahko kukamo tudi proti Razborju, zelenje in cvetje sadnega drevja pa še dodatno lepša prelepo dolinico. 



Vinko še skrbno zapira električnega pastirja, ko nekateri že lezejo spet v hrib, potem pa po lepi gozdni poti vse do cilja.


Lovrenc nas pričaka ves v soncu. 


Encijan radodarno odpira svoje cvetove, preseneti pa nas tudi obilje opojne zlatice kar ob poti. Prehitro je še za malico, malo uživamo na toplem soncu, 


potem pa nas prepodi megla, ki se dviga iz dolin. 



Vračamo se po cesti nad Lokavcem in se navdušujemo nad razgledi, 


ob cesti pa se nam ponujajo bohotni cvetovi mrtve koprive, veliko pa je tudi kukavic. 


Sadno drevje je v najlepšem cvetju, oranžne preproge med njim pa oblikujejo cvetovi regrata. 



Zaključimo naš krožni pohod, zdaj zremo na jug - v savsko dolino, spet sije sonce, čeprav se na nebu zbirajo kar grozeči oblaki.
Kaj pa kavica? 


Na Lisco se odpeljemo in tam spet uživamo na zraku in soncu, pod nami pa veter preganja meglo in tu in tam odstre pogled proti Sevnici. Nekako nam z natakarico uspe zmešati v eni skodelici kavo in žganje, pa Stanka ni ravno navdušena nad tem cocktailom in raje ostane pri starih okusih. Veseli smo urejenosti na Lisci, kjer so prostovoljci opravili veliko ur dela. Sem se vedno radi vračamo. V dolino se vrnemo pred dežjem: bilo je kratko in sladko!
Video:

15. 4. 14

Lepote Male in Velike planine - 14. 4. 2014

Danes Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica odhaja na pot že ob šestih, da čim bolj izkoristimo dan. Samo tri stopinje je in prija nam toplo zavetje kombija, ki brzi skozi Celje, Mozirje in naprej. V Zmajevi votlini nam zadiši kavica in razveseli nas zanimivo okolje lokala. Potem pa: Gornji Grad, Črnivec, Kranjski Rak. Danes se bomo zapeljali še malo više. Nasmejimo se ob napisu, da je cesta splužena, potem pa kmalu prevozimo nekaj snega na cestišču, 


Za Ušivcem parkiramo ob veliki krpi snega, ki se poslavlja od zime.
Začetek poti proti Veliki planini nas vodi po gozdu navkreber preko korenin in ostankov snega. 


Ko stopimo na cesto, se nam odpre slikovita jasa, kjer razkošni telohi kar izpodrivajo drug drugega, vmes pa si lasti prostor nešteto žafranov v vseh odtenkih modre barve. 



Prave poljane cvetja, vmes kipijo mogočne smreke, tu in tam se sneg topi v jezerca, v ozadju pa se dvigajo pobeljene gore. 



Pridemo do prvih stanov, čez nekaj časa pa se pred nami pojavi kapelica Marije Snežne, ki so jo zgradili leta 1938 in po požaru obnovili 1988. 


V zavetju pred stanom malicamo, potem pa se zbojimo, da bo veter, ki nas spremlja ves čas in z veliko hitrostjo preganja oblake, kakšnega spustil tudi na nas. 


Ob poti proti Domžalskemu domu se razprostira trata še posebno gostih žafranov, ti pa nas spremljajo še vso pot na parkirišče. 



Kmalu se jim pridružijo spet telohi, ki ponekod že rdijo in odcvitajo. Tu in tam jih popestrijo kronice, vmes se pokaže resa, niže skupine trobentic, tudi kakšen grmiček volčina je mogoče najti. 


Nebo je vse bolj sivo, razgledi se odpirajo le proti Rogatcu in Podvolovljeku, včasih pa se zavesa odstre tudi pred Raduho.
Na prelazu Črnivec si privoščimo okrepčilo, potem pa krenemo proti domu. Nocoj bomo gotovo sanjali v barvah!

8. 4. 14

Pod Velikim Kozjem in na Lovrencu - 7. 4. 2014

Po dolgem času sem spet s Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica. Kakšen krasen občutek! Pa še lepo vreme se napoveduje. Milka iz Rimskih Toplic je že pretekli teden objavila posnetek blagajevega volčina, torej bo treba preveriti, če res že cveti. Po postanku za kavo v Radečah se zapeljemo v Rimske Toplice, prečkamo Savinjo, nekaj časa vozimo v smeri Jurkloštra, nato pa se pri propadli tovarni otroškega pohištva začnemo vzpenjati, najprej kar z avtomobili. Na znanem ovinku parkiramo in hitimo iskat nežne bele cvetove blagajevega volčina. 


Le malo jih je, zato pa so ti bolj dragoceni. Peš se odpravimo po markirani poti na Veliko Kozje, uživamo v niansah zelene barve in na svežem zraku. 


Pri kmetiji ob poti se nam začne odpirati pogled na doline, ki so polne goste megle, hribi in grički pa se dvigajo iz nje kot otočki. Ob poti nas preseneti cvetje encijana (Clusijevega svišča) in opojne zlatice, veliko pa je tudi cvetočega navadnega volčina. 


Samo še do gozda stopimo, tam pa nas Ljubo zapelje po stari poti proti Velikemu Kozju in splača se povzpeti na mogočno skalo in se zazreti v dolino. 


Naprej pa ne silimo, smo se že primerno ogreli: kaplja in curlja. 



Ko se vračamo, šele opažam, koliko zlato obarvanih kalužnic se ponuja na bolj mokrih površinah, kako je del doline pokrit s preprogo čemaža, posamezni šopi borovnic pa so prepolni cvetja.
Kaj pa, če encijan cveti že tudi na Lovrencu? Saj nismo daleč! Pojdimo še tja! Vrnemo se v dolino Gračnice, jo nekaj časa spremljamo, 


potem pa se skozi Lokavec pripeljemo na sončni Lovrenc. Ob čisto pravem času: 


drobni svetlomodri cvetovi spomladanskega tekmujejo s temnejšimi trobentami Clusijevega svišča, z modro barvo so jim konkurenca tudi drobne okrogle mračice. Vmes pa prave grede kokošk in petelinčkov - žanjevca. Tu in tam tudi kakšna opojna zlatica. Kakšno bogastvo oblik in barv! V tem lepem okolju si privoščimo malico, ki jo malo niže pri Močivniku še primerno zalijemo in v veselem razpoloženju zaključimo to prijetno druženje.

Video: