5. 11. 15

Kranjska Gora, Vršič in Slemenova špica - 2. 11. 2015

Napoved za lepo vreme je treba izkoristiti in Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica veselo drvi proti Gorenjski, kjer nas pozdravi sonce. Po kavici smo že pripravljeni, da začnemo uživati. 



Obvezni postanek je na Dovjem, kjer nam Jakob Aljaž kaže, kje je Triglav. 


Kmalu zatem se nam prikaže Martuljkova skupina in postanek za fotografiranje je že daljši. 


Ne samo sive skale, pogled privlači tudi strmina na drugi strani, kjer so se razlile jesenske barve. 


V Kranjski Gori pa se hribi kopajo v vodi Jasne. Težko se je odločiti, kaj je lepše: gora ali njen odsev. Tudi s ceste na Vršič so krasni razgledi, vredni postanka. 


Na Vršiču pa sonce, toplo, nebo brez oblačka. Slaba polovica pohodnikov se odloči za nadaljevanje poti v Trento in uživanje v okolici Kugyjevega spomenika, ostali pa se zagrizemo v strmino, naš cilj je Slemenova špica


Pot je široka, lepo urejena in dobro shojena. Kmalu se je treba slačiti, že so tu prve potne kaplje, razgled pa je z vsakim korakom lepši.  Oddahnemo si na prevalu Vratca, kjer piše, da smo na višini 1799 metrov, v vodnikih pa 1807. 



Rahlo se spuščamo, v senci občudujemo zelenje, ki ga je okrasila slana, na nekaj poledenelih lužah pa je treba paziti na korak. Pot je zelo zanimiva: čisto lahko odseki, pa malo več skal in steze nad strmino pod tabo. Med skalami macesni, ki so v glavnem že odvrgli iglice in z njimi pozlatili tla pod sabo. 


Med osamelci se zablešči Jalovec, 


na desni pa odpira razgled na Tamar, Rateče, Tromejo in gore v Avstriji. Bograč je vendar čisto blizu, pomislim in rečem. Pa ni bograč, ampak Dobrač, jed se mi je verjetno pojavila v glavi, ker mi v želodcu že pošteno kruli. Na začetku poti smo sami, potem pa je vse več pohodnikov, ki nas prehitevajo in tistih, ki se že vračajo. Vseh starosti in velikosti. Še zadnja strmina in pri zaledenelih jezercih smo. 


Za njimi se košati Jalovec, 


na vrhu pa se človeku zazdi, da je na vrhu sveta. 


Malica se res prileže, deliti pa jo je treba s kavkami, ki so čisto domače. 


Vračamo se po isti poti in lepote ogledujemo še z druge strani. Pri Erjavčevi koči, ki je zaprta, se srečamo s preostalo skupino in kombijem. 



Spet se je treba ustaviti na razgledišču, da občudujemo pas macesnov, ki je še obdržal iglice in zazremo proti Prisankovemu oknu. 



Tudi Jasna v Kranjski Gori je v popoldanskem soncu drugačna kot zjutraj. 
Da se ne bi prehitro poslovili od vseh teh lepot, si kavico privoščimo na Dovjem. Prekrasen dan!

Video:

Ni komentarjev: