12. 11. 15

Na Kozjansko - 10. 11. 2015

49 potnikov in potnic v udobnem Vebrovem avtobusu, zanesljiv šofer Emanuel, cilj izleta Društva Univerza za tretje življensko obdobje je pa Kozjansko. Blanca, Brestanica, Senovo in že nam Marica Deželak z izbranimi besedami predstavi svoja mlada leta na Malem Kamnu in Senovem. Po lepi jesenski pokrajini se vozimo skozi Veliki Kamen, Koprivnico, na Gorjanah pa se spustimo po ovinkih v Podsredo. 


Pričakujejo nas na upravi Kozjanskega parka, kjer nam dobrodošlico zaželijo z jabolčnim zavitkom, jabolčnim sokom in kavo. V prijetnih prostorih z veliko informativnega gradiva nam predstavijo ta največji regijski park v Sloveniji (206 kvadratnih kilometrov) s filmom in besedo. V njem skrbijo za trajnostni razvoj, prijazen naravi in ljudem, pa tudi za arheološko, stavbno, umetnostno, etnografsko, spomeniško dediščino in tematske pešpoti. 



Ogledamo si še rastlinsko čistilno napravo, potem pa besedo prevzame sadjar Adrijan, ki je res strokovnjak za svoje področje. Ne samo, da nam z vsem žarom predstavi prireditev Praznik kozjanskega jabolka, poskus oživitve sadovnjakov z visokodebelnimi drevesi, izbiro najboljšega sadjarja, ki postane Carjevič, ve tudi odgovor na vsako vprašanje. Popelje nas mimo obnovljenega križevega pota, pri katerem vsak zaselek skrbi za eno kapelico, Po ozki cesti se vzpenjamo na Gradišče, kjer je na nekdanji Čerčkovi domačiji urejen kolekcijski matični sadovnjak, obdelovan po načelih ekološkega kmetovanja. Sorte so lepo označene na glinenih ploščicah in napisi so tudi v Braillovi pisavi. Med drevesi ne manjkajo hoteli za žuželke, gnezdilnice in krmilnice za ptice. 


Vprašanja kar dežujejo in Adrijan ni nikoli v zadregi za nasvet. Razgledamo se po okoliških hribih, v Kozjanskem parku je najvišji Vetrnik, ki se dviga proti zahodu. Vrnemo se v Podsredo, 


potem pa zapeljemo na grad, ki je res nekaj posebnega: nesimetrična razgibana zgradba z začetki v 12. stoletju, na dominantnem mestu med gozdovi. Vodička nam najprej predstavi prostor za srednjeveške pojedine, ki prijetno diši po dimu, potem pa popelje po rednih in občasnih razstavah: stalna steklarska razstava, predstavitev Kozjanskega parka, kristali, steklarski izdelki nekdanjega obrata v Kozjem, viteški prostori, razstava Franceta Slane. Tu smo prevzeti nad motivi petelinov, muc in rib, zamislimo pa se ob sliki starejšega možaka, ki svojo samoto utaplja v pijači. Vodička odpre okni v galeriji, da lahko uživamo v razgledih proti Hrvaškemu Zagorju in trgu Podsreda. 


Ker okensko odprtino zapira lesena letva, splezam na okensko polico za posnetek brez te pregrade. Nekateri okrog mene so se kar ustrašili, če mislim napraviti samomor. V teh prostorih je ohranjeno tudi grajsko stranišče, v eni od sob je položen še posebno lep parket, strop pa krasijo štukature. Anica Perme odkrije klavir, na katerega nam zaigra, podobno priložnost pa izkoristi tudi v slavnosti dvorani. 


Posebno nam je všeč dvorišče z razkošnimi rožami, med njimi tudi pravi grmi fuksij, ki ne manjkajo niti pred apartmaji in kongresno dvorano tik pod gradom. V tem atriju se poleti vrstijo koncerti, nam pa mini koncert pripravi v stari kuhinji z jedilnico naš godec Janez Košar.


Mudi se nam naprej, saj nas v Pilštajnu že čaka vodič, nekdanji ravnatelj šole v Koprivnici, ki nam najprej pokaže gmajno, kjer na binkoštvo nedeljo, ki je tudi pastirski praznik, kronajo "kenika" (najbolj zgodnjega pastirja) in "luknco" (najbolj poznega). Veliko nam pove o zgodovini trga, ki bi v zgodovini skoraj postal mesto, o gradu, na katerem se je rodila Sveta Ema, o kamnoseški delavnici. Predstavi nam rumeni dren kot neke vrste zaščitni znak kraja, poskusimo pa tudi žganje iz njegovih plodov. 


Vstopimo v cerkev Svetega Mihaela iz leta 1466, na steni katere je sončna ura. Pred njo je mogočna lipa s klopjo, nedaleč stran pa sramotilni kamen - pranger.
Preko zanimivih hričkov in po zelenih dolinah napredujemo proti Bučam in po nekaj težavah le najdemo Vinotoč Gruska družine Mramor na Vrenski gorci. 


Nekdanje gospodarsko poslopje je lepo preurejeno v lokal, ki je dobil ime po jami v bližini, v kateri je živel samotar. Ta si je pripravljal hrano na ognjišču in tako so jo tudi nam: okusna pečenka in račka z zeljem, praženim krompirjem, mlinci in solato, prej pa še goveja juha. Prava Martinova pojedina! Domače rdeče in belo vino, jabolčni sok - pijače, kolikor je kdo hotel. Ob okusni sladici poskusimo še dišeči mošt muškat, ki bo naslednji dan že vino. Dobro smo si namazali grla, zato veselo zapojemo ob zvokih Janezove harmonike in kar žal nam je, ko se moramo posloviti.
Joža in Štefan sta nam spet pripravila čudovit program in hvaležni smo jima za ta bogat dan.

Video:

Ni komentarjev: