Tone in njegova Sredina skupina Planinskega društva Lisca Sevnica občasno najame avtobus in na pohod povabi še koga. Takega vabila res ni pametno prezreti in tako se nas zbere 38 in napolni avtobus turistične agencije Turizem Toni. Jaz imam ta privilegij, da stopim samo čez cesto, kjer šofer že kmalu po pol šestih ogreva vozilo. Z avtobusne postaje krenemo že kakšno minuto pred dogovorjeno uro in se moramo celo vrniti po dva potnika, dva pa se nam pridružita še v Tržišču. Veselo hitimo proti Ljubljani in potem do Loma, kjer si privoščimo odmor in osvežitev, Oblaki se trgajo, megle tu ni več in lahko občudujemo višje hribe, ki imajo bele kape.
Izkrcamo se v Gračišču, ki ga večina pozna že od preteklih obiskov, in iščemo markacije proti hribu Lačna. Hodimo med starimi kamnitimi hišami, nekaj je tudi novih in obnovljenih, vmes se na drevesih bleščijo zoreči kakiji. Staro perišče so lepo uredili, zanimiva pa je tudi cerkev Svetega Miklavža iz leta 1784.
Cerkveni stolp so zgradili leta 1876 in napis v glagolici priča o tem, da je bilo Gračišče že takrat samostojna občina. To področje je znano po Šavrinkah, ženskah, ki so nosile kmetijske pridelke prodajat v Trst. O njih je pisal tudi Marjan Tomšič, ki je delal na tukajšnji šoli.
Izkrcamo se v Gračišču, ki ga večina pozna že od preteklih obiskov, in iščemo markacije proti hribu Lačna. Hodimo med starimi kamnitimi hišami, nekaj je tudi novih in obnovljenih, vmes se na drevesih bleščijo zoreči kakiji. Staro perišče so lepo uredili, zanimiva pa je tudi cerkev Svetega Miklavža iz leta 1784.
Cerkveni stolp so zgradili leta 1876 in napis v glagolici priča o tem, da je bilo Gračišče že takrat samostojna občina. To področje je znano po Šavrinkah, ženskah, ki so nosile kmetijske pridelke prodajat v Trst. O njih je pisal tudi Marjan Tomšič, ki je delal na tukajšnji šoli.
Mimo novogradnje se po ozki stezi začnemo vzpenjati strmo v gozd,
pri kažipotu za jamo Lisičji grad pa zavijemo desno in se polagoma dvigamo.
Presenetijo nas neverjetno živopisani grmi ruja, ki drugje že izgublja svoj sijaj.
Kmalu se nam odpre krasen pogled na dolino, še malo se vzpenjamo,
nekaj časa hodimo skoraj po ravnem in končno smo na na Lačni, na nadmorski višini 451 metrov,
Še više nas vabi 12 metrov visoki stolp, ki pa naenkrat prenese le štiri osebe.
K sreči za vzpon ni veliko zanimanja in lahko nekateri dlje časa uživamo v prelepih razgledih vse do morja v Kopru, viadukta Črni Kal, Kraškega roba, Slavnika, Učke in naprej. V tem lepem okolju malicamo, potem pa od štirih poti, ki se tu križajo, izberemo tisto proti Hrastovlju.
Tudi na tem pobočju nas razveseljujejo grmi ruja, vmes so šparglji, grmovje in kamni so ozaljšani z mahom. Kar dobro je treba gledati pod noge in paziti na kamne.
Na melišču se nam pokaže čudovit razgled na Hrastovlje z okoliškimi vinogradi, na Kraški rob in nenavadno speljano železniško progo proti Kopru. Steza je na nekaterih mestih zelo strma in spodjedena, tako si kar oddahnemo, ko lahko bolj varno stopamo po ravnem. Vinogradi se še vedno bleščijo v jesenskih barvah, mi pa poiščemo kmetijo, kjer malico zalijemo še z vinom in kupimo sladke kakije.
V Hrastovlju bi bilo greh ne obiskati poznoromanske cerkve Svete Trojice , ki naj bi bila posvečena leta 1475, taborno obzidje iz konca 16. stoletja pa je varovalo prebivalce pred Turki. Kamnita cerkev, ki je zgrajena na živi skali, je sorazmerno majhna. Vodička nam razloži poslikave v cerkvi, ki pokrivajo stene v celoti: od posvetnih prizorov do prizorov iz svetega pisma stare in nove zaveze ter znanega Mrtvaškega plesa, katerega sporočilo je, da umre vsak ne glede na starost, stan in položaj, smrti so vsi enaki. Janez iz Kastva je to delo končal leta 1490, na novo so freske odkrili leta 1949, potem, ko so bile dolgo časa prekrite z apnenim beležem. Da je cerkev tudi zelo akustična, dokažemo s pesmijo Lepa si, lepa si, roža Marija.
pri kažipotu za jamo Lisičji grad pa zavijemo desno in se polagoma dvigamo.
Presenetijo nas neverjetno živopisani grmi ruja, ki drugje že izgublja svoj sijaj.
Kmalu se nam odpre krasen pogled na dolino, še malo se vzpenjamo,
nekaj časa hodimo skoraj po ravnem in končno smo na na Lačni, na nadmorski višini 451 metrov,
Še više nas vabi 12 metrov visoki stolp, ki pa naenkrat prenese le štiri osebe.
K sreči za vzpon ni veliko zanimanja in lahko nekateri dlje časa uživamo v prelepih razgledih vse do morja v Kopru, viadukta Črni Kal, Kraškega roba, Slavnika, Učke in naprej. V tem lepem okolju malicamo, potem pa od štirih poti, ki se tu križajo, izberemo tisto proti Hrastovlju.
Tudi na tem pobočju nas razveseljujejo grmi ruja, vmes so šparglji, grmovje in kamni so ozaljšani z mahom. Kar dobro je treba gledati pod noge in paziti na kamne.
Na melišču se nam pokaže čudovit razgled na Hrastovlje z okoliškimi vinogradi, na Kraški rob in nenavadno speljano železniško progo proti Kopru. Steza je na nekaterih mestih zelo strma in spodjedena, tako si kar oddahnemo, ko lahko bolj varno stopamo po ravnem. Vinogradi se še vedno bleščijo v jesenskih barvah, mi pa poiščemo kmetijo, kjer malico zalijemo še z vinom in kupimo sladke kakije.
V Hrastovlju bi bilo greh ne obiskati poznoromanske cerkve Svete Trojice , ki naj bi bila posvečena leta 1475, taborno obzidje iz konca 16. stoletja pa je varovalo prebivalce pred Turki. Kamnita cerkev, ki je zgrajena na živi skali, je sorazmerno majhna. Vodička nam razloži poslikave v cerkvi, ki pokrivajo stene v celoti: od posvetnih prizorov do prizorov iz svetega pisma stare in nove zaveze ter znanega Mrtvaškega plesa, katerega sporočilo je, da umre vsak ne glede na starost, stan in položaj, smrti so vsi enaki. Janez iz Kastva je to delo končal leta 1490, na novo so freske odkrili leta 1949, potem, ko so bile dolgo časa prekrite z apnenim beležem. Da je cerkev tudi zelo akustična, dokažemo s pesmijo Lepa si, lepa si, roža Marija.
Po večini še neznani cesti se vozimo proti Pivki, kjer smo namenjeni v Park vojaške zgodovine v nekdanjih italijanskih vojašnicah.
Od leta 2004 dopolnjujejo zbirke in dodajajo dogodke.
Strokovno podkovani vodič nas najprej popelje na ploščad, kjer najbolj izstopa parna lokomotiva, potem pa v tankovsko artilerijsko zbirko. Podrobno predstavi posamezne primerke in odgovarja na vprašanja. Zanimiva je tudi letalska zbirka in zbirka posebnih vozil, najbolj pa diverzantska podmornica, ki si jo je za doplačilo mogoče ogledati tudi od znotraj. V posebnih prostorih je predstavitev Jugoslovanske ljudske armade in pot Slovenije do osamosvojitve. Vse je lepo označeno v slovenščini in angleščini, čisto in urejeno, vsak prostor pa ima tudi sanitarije. Park ponuja tudi pohodništvo in oglede vojaških objektov na terenu, sevniški planinci smo januarja 2008 delno po teh poteh že hodili.
Od leta 2004 dopolnjujejo zbirke in dodajajo dogodke.
Strokovno podkovani vodič nas najprej popelje na ploščad, kjer najbolj izstopa parna lokomotiva, potem pa v tankovsko artilerijsko zbirko. Podrobno predstavi posamezne primerke in odgovarja na vprašanja. Zanimiva je tudi letalska zbirka in zbirka posebnih vozil, najbolj pa diverzantska podmornica, ki si jo je za doplačilo mogoče ogledati tudi od znotraj. V posebnih prostorih je predstavitev Jugoslovanske ljudske armade in pot Slovenije do osamosvojitve. Vse je lepo označeno v slovenščini in angleščini, čisto in urejeno, vsak prostor pa ima tudi sanitarije. Park ponuja tudi pohodništvo in oglede vojaških objektov na terenu, sevniški planinci smo januarja 2008 delno po teh poteh že hodili.
Tako, ogledov je konec, zdaj pa na osmico.
Grahovo Brdo se mi zdi znano ime in res smo s sevniškimi upokojenci lani maja že bili na kmetiji Mahnič (Pr' Šuščevih). Najprej nas odpeljejo v klet, kjer nas čakajo sir, pršut in še topel kruh ob degustaciji vina.
Sopotniku čestitamo ob rojstnem dnevu, mu zapojemo, potem pa dodamo še kakšno pesem. Večerja pa je kmečki krožnik z zrezkom, klobaso, krompirjem, zeljem in repo. Vse skupaj še dobro zalijemo z vinom, najboljše zame pa pride na koncu: slastni orehovi štruklji, sploh, ker si izprosim, da jih ne posujejo s sladkorjem.
Grahovo Brdo se mi zdi znano ime in res smo s sevniškimi upokojenci lani maja že bili na kmetiji Mahnič (Pr' Šuščevih). Najprej nas odpeljejo v klet, kjer nas čakajo sir, pršut in še topel kruh ob degustaciji vina.
Sopotniku čestitamo ob rojstnem dnevu, mu zapojemo, potem pa dodamo še kakšno pesem. Večerja pa je kmečki krožnik z zrezkom, klobaso, krompirjem, zeljem in repo. Vse skupaj še dobro zalijemo z vinom, najboljše zame pa pride na koncu: slastni orehovi štruklji, sploh, ker si izprosim, da jih ne posujejo s sladkorjem.
Bogat dan in na povratku v Sevnico nimamo nobenih postankov, zato pa pravi koncert narodnih in drugih popularnih pesmi.
Tone, hvala in povabi nas še kdaj, prosim!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar