9. 12. 16

Rovišče - Veliki Trn - 7. 12. 2016

16 članic in članov študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in še dve se pridružita na terenu: z zbirališča na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) s štirimi avtomobili proti Rovišču. Po senčnih krajih je ivje pričaralo zimsko vzdušje, sonce pa počasi ogreva ozračje, ko se po desnem bregu Save vozimo skozi Log, pred Impoljco zavijemo na desno ob potoku, napredujemo mimo ribnika Loke in skozi Zavratec, potem pa parkiramo pri cerkvi Svetega Urha s pokopališčem v Rovišču. V viru lahko preberemo:


Skromna enoladijska cerkev s tristrano sklenjenim prezbiterijem je bila zgrajena v 17. stol. Zvonik z laternasto kapo je na južni strani prezbiterija. Notranjščina je banjasto obokana. Glavni oltar je iz 1876, levi iz 17. in desni iz 19. stol.

Tu nas že čaka naša Martina, ki nas bo danes vodila. 


Z ivjem okrašena dolina nas čaka, da zakorakamo po njej proti Breški gori. 






Začnemo se dvigati in odpirajo se nam razgledi nazaj na Rovišče in zadaj na Križe, tu so že prve hiše naselja Hudo Brezje, strnjena skupina hiš pa je bolj na levi, zadaj Studenec. Hoja in sonce nas ogrejeta in postanek v zidanici  Vinogradništva in vinarstva Žnidaršič večini res prija. 


Gospodar nam pokaže dve krušni peči, v eni cvre mast in iz nje nesramno dobro diši. To najbolj občuti naša pasja spremljevalka Fija, ki cvili in joče, ker si želi priboljšek. Sicer pa je tu mogoče kupiti ocvirke, vino, sok iz grozdja, razgledni prostor pa je primeren za piknike in različna druženja. Kar po vinogradu se spustimo na travnik, kjer nas krave radovedno ogledujejo, mi pa njih in veličastni razvejani gaber, pod katerim izvira voda. 






V krošnjo se je mogoče povzpeti po stopnicah, tam pa obiskovalce čaka udoben lesen stol. 


Pot nadaljujemo po gozni poti proti potoku Štagina, ob katerem smo planinci hodili pred kratkim, naša skupina pa lani oktobra. Takrat smo na križišču zavili naravnost v naselje Hudo Brezje in se spraševali, kakšne so poti proti Rovišču in Velikemu Trnu. 


No, danes to spoznavamo. 



Po lepi gozdni poti se povzpnemo in, ko stopimo iz gozda, se nam odpre pogled na Smečice in nadaljevanje naše poti. Hodimo med vinogradi in zidanicami, vse je lepo vzdrževano, nekatere trte že obrezane, v drugih ljudje ravno obrezujejo, da se jim ne bi spomladi delo preveč nakopičilo. 


Sončne lege se nadaljujejo tudi v Ardru in ob vsaki zidanici nas čaka kakšna drobna lepota: grm v jesenskih barvah, zakasnela vrtnica obrobljena z ivjem, del vinogradniške opreme, lesena zgradba ... Zdaj pa se bo treba začeti res vzpenjati: mimo kapelice s podobo Antona Martina Slomška in verzi Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ (do zveličavne omike). 


Prihajamo na Veliki Trn k župnijski cerkvi Svetega Duha. Viri o njej navajajo:

Cerkev Sv. Duha na Velikem Trnu je na izjemni legi in stoji na mestu svoje starejše prednice iz 15. stoletja. Bila je zgrajena kot podružnična cerkev pražupnije Leskovec in je posvečena Svetemu Duhu. Župnija je tu od leta 1793. Cerkev je na najvišji legi v kraju, in sicer na višini 470 m nad morjem, kjer je stičišče štirih vasi: Ardro, Apnenik, Veliki in Mali Trn. 
Od nje sega pogled daleč naokoli po valoviti Dolenjski in na drugo stran, vse do Julijcev. Letnica 1885 nad portalom nam pove, da je bila tedaj cerkev deležna temeljite predelave in obnove. Njena psevdogotska ladja je značilna tovrstna arhitektura srede 19. stoletja. 
V notranjosti je brez poslikav. Ima štiri oltarje, dva daritvena in dva stranska. V glavnem oltarju je umetniško vredna podoba »Prihod sv. Duha« iz leta 1906, delo Frana Klemenčiča. Levi stranski oltar je posvečen sv. Antonu Padovanskemu, desni pa Lurški Materi božji. 
Križev pot, ki je razporejen po stenah ladje, je tudi delo Frana Klemenčiča, nastal pa je leta 1907. 

V bistvu se je tako včasih imenoval tudi kraj. Iz Presladola na levem bregu Save, kjer sem se rodila, se s hriba lepo vidi cerkev in kraj in moja mama ni nikoli rekla drugače kot Sveti Duh. Občudujemo lepo urejeno župnišče z mogočno lipo in spominsko tablo duhovniku in pesniku, ki je v tem kraju umrl. Anton Žakelj Rodoljub Ledinski (1816 - 1868) je bil tudi znani zbiralec ljudskih pesmi. 


Mimo kapelice pridemo do spomenika pri pokopališču, ki je namenjen vsem izgnancem, pregnancem, umrlim in padlim v drugi svetovni vojni. Nič hujskaškega, izzivalnega, ampak vsak se lahko tu najde. Izpred cerkve se odpirajo prekrasni razgledi: na jugu pokrajino sicer zakriva megla, drugače pa imamo kot na dlani cerkvi Svete Neže in Svete Marije na Grački gori, zadaj so Zabukovje, Lisca, Veliko Kozje. Na pokopališču postojimo pri grobu Lojzke Božič, nekdanje sodelavke, in ji v spomin prižgemo svečko. 


Župnijski upravitelj Gregor Kunej je bil tako prijazen, da nam je omogočil ogled notranjosti cerkve, ki z vsemi oltarji in križevim potom žari v soncu.  
Počasi se je treba začeti vračati. Nekdanja šola je lepo renovirana in se imenuje Naša hiša, upam, da z bogato vsebino. 



Spet smo med vinogradi, nastavljamo se soncu, v Smečicah pa nas pri Martini in Jožetu čaka prava pojedina. Ob toplem ognju prijetnega kamina se mastimo s slastnimi klobasami, sirom z orehi, gobicami, kumaricami, črno redkvico; sladkamo s čokoladnimi bonboni, orehovimi rogljički, jabolčnim in sirovim zavitkom; vse pa pridno zalivamo z odličnim čajem, raznimi vrstami izvrstnih vin in dišečo kavo. To pa res presega meje normalnega gostoljubja! Draga gostitelja, ne vemo, kako se vama bomo oddolžili. 

Foto: Vinko Šeško.
Še skupinski posnetki in pot pod noge. 




Vračamo se po malo bližji bolj južni poti, ob kateri si lahko spočijemo oči na zelenem mahu in še vedno jesenskih barvah suhega lista. Užitek za oči in srce je bil ta pohod!

Video:





Ni komentarjev: