13. 6. 17

Vandrovci in Poljska - 30. 5. 2017

Ob pol štirih je že beli dan, vstanem pa ob pol šestih in se takoj začnem otepati komarjev. Še najbolje je, če je človek kar naprej v gibanju. 


Še enkrat si ogledam okolico in informativne table ter se nasmejim ob opozorilu glede parkirnine: Posebna ponudba za tiste, ki ne plačajo pri prihodu in odhodu in tečejo do avtomobila, kot bi jim šlo za življenje in upajo, da jim bo uspelo ne plačati: avto - 20 zlotov, večji avtobus - 100 zlotov (dvojna cena!). 


Zajtrkujemo, samice komarjev pa si privoščijo nas za obrok, potem pa z Vinkom greva budit ljudi v gozdarski hiši, ki se hvali tudi z nekaj sobami. 


Na vhodnih vratih piše: Vstopi, na drugih v predprostoru pa: Trkaj. Potrkava in najprej se oglasi pes, potem pa pride oskrbnica, ki govori angleško. Kar presenečena je, da pravilno izgovorim ime njihovega narodnega parka: Biebrzański (biebžanski), rz je v tem primeru ž. Nič ji ni po volji, da se nismo v naprej najavili, za skupino je obvezen vodič, končno pregovorimo njenega moža, da prevzame vodenje. S to funkcijo se je sicer tudi pohvalil pri elektronskem dopisovanju. Zgodnji smo, zato moramo počakati, da se pripravi. Kordian nas najprej pelje v pisarno narodnega parka, kjer se dolgo dogovarjajo. Za obisk parka z avtobusom je treba nakazati na bančni račun 30 zlotov (nekaj delov parka je strožje varovanih, tudi ta Grzędy), vodič obljubi, da bo stvar uredil on, za štiriurno vodenje zaračuna 300 zlotov, za vsakega udeleženca še po šest zlotov vstopnine za park, parkirnina za avtobus pa je 50 zlotov, ker ne kažemo namena, da bi skušali pobegniti brez plačila. Plačamo in krenemo z avtobusom osem kilometrov daleč, vmes pa nekajkrat skoraj nasedemo. 


V obori se pase losinja, ki je bila poškodovana v prometni nesreči in zdaj tu okreva. Kar visoko ograjo rabi, saj lahko skoči meter in pol visoko. Losi so bili pred kakšnimi 1500 leti razširjeni po celi Evropi, potem so jih skoraj iztrebili, trenutno jih je v tem okolišu okrog 700 in se bodo širili tudi v Nemčijo in drugam. 


Sprehodimo se po učni poti Sipine in opazujemo značilno rastje in mejo med sipinami in močvirji. 

Foto: Vinko Šeško.
Na vzpetini Volčja gora (Wilcza Góra) je razgledni stolp, 


Foto: Sonja Kostevc.
od koder v daljavi vidimo lose, vodič pa nam razlaga, kako se močvirje zarašča, včasih so rastje kosili na roke, danes je to folklorna prireditev. Poskušali so tudi z različnimi stroji, tudi z ratraki, ki pa preveč poškodujejo otočke v močvirju -  okolje malih živali, recimo miši, ki so pomembne v prehranjevalni verigi za volkove. V parku je devet krdel po tri do šest volkov. Park je sicer zavetišče mnogim živalim: kar 270 vrstam ptic, od tega jih 181 vrst tu gnezdi. Zato ni naključje, da je znak parka ptica togotnik. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Kordian je prava enciklopedija podatkov in vir zanimivih zgodb. Če ne prepoznamo ptice, si pomaga z Googlom na mobitelu in pogosto nam pove celo slovensko ime, latinskega pa vedno. Ponosni so na posebno vrsto poljskega konja, na črno štorkljo, ki gnezdi tudi okrog po vaseh in na dve vrsti orlov (velikega in malega klinkača), ki se med seboj plodita in imata tudi naprej potomce. V parku orli ne gnezdijo več, se pa ustavijo tu ob selitvi. Obročkajo jih in opremijo celo z GPS napravo, da lahko spremljajo njihove poti. Ob tem izvemo zanimivo zgodbo, kako je v Črni Gori leta 2012 lovec ustrelil takega orla po imenu Bruzda (velikega klinkača), ga nesel direktorju narodnega parka, ta pa ga je prijavil policiji. Ne zaradi streljanja zaščitene živali, ampak zaradi vohunstva. Primer je raziskovala celo CIA, nastal je resni meddržavni problem, sploh, ker se je Črna Gora takrat pripravljala za vstop v Evropsko unijo. 


Vrnemo se do avtobusa in na parkirišču izkoristimo stranišče na štrbunk, kjer svoje iztrebke pokriješ z grobo žagovino, par na steni naslikanih losov pa nas opozarja, naj to mesto pustimo tako, kot bi ga želeli imeti ob naslednjem obisku.
Na povratku vidimo tudi spomenik na mestu, kjer so nacisti med drugo svetovno vojno pobili prebivalce vasi Grzędy, vodič pa nas popelje še po učni poti Rdeče močvirje. Voda je pogosto rdeča zaradi odsevov jesensko obarvanega rastja, pa ob sončnih zahodih verjetno tudi. 


Problem pri močvirjih je nizek vodostaj, kar popolnoma spremeni rastlinstvo in živalstvo in vprašanje je, kako bi jih umetno obdržali in, ali je potem to še naravni park. Poleg šmarnic, lepega čeveljca, konjske smrti, irisov, orhidej, je tu še rastlina, katere vonj povzroča halucinacije. Ko so ljudje včasih nabirali borovnice in so postali vrtoglavi, so mislili, da je to od borovnic. Prebivalci močvirij so tudi bobri, ki so jih v preteklosti že skoraj čisto iztrebili. Zelo so jih cenili iz treh razlogov: kožo so lahko uporabili za nepremočljive čevlje, njihovo meso vsebuje naravni antibiotik, ker jedo vrbovo listje in lubje, rimokatoliška cerkev jih smatra za ribe in jih je tako kljub mastnemu mesu mogoče jesti tudi v postnem času.
Okrog dvanajstih se poslovimo od tega največjega poljskega narodnega parka (59 233 hektarjev) na področju rek Narew in Biebrza blizu meje z Belorusijo. Za boljše spoznavanje bi rabili še veliko več časa, saj po njem vodi okrog 250 kilometrov označenih poti. Sicer pa obiskovalcev ni veliko: ko se dobijo direktorji narodnih parkov in povedo, koliko turistov pride k njim, direktorja tega parka ostali vedno vprašajo, če je povedal število na mesec ali na leto.
Približno sto kilometrov južneje je naš naslednji cilj. V trgovini Lidl ob poti obnovimo zaloge hrane, probleme pa imamo z vodo, povsod nam ponujajo samo ustekleničeno. Na eni izmed črpalk plačamo deset zlotov za ključ od stranišča in potem tam "odtočimo in dotočimo". Cesta je kar dobra, delno poteka ob Biebrzańskem parku, prečimo tudi reko Biebrzo. Pred reko Narew nas očara velik renesančni grad na temeljih srednjeveškega, 


ko zapeljemo preko nje, 


se pa znajdemo na prostranem trgu pred mogočno baročno cerkvijo Svete Trojice iz 18. stoletja ob samostanu iz istega obdobja. Mesto Tykocin z nekaj več kot dva tisoč prebivalci je ena najstarejših naselbin na tem področju z bogatimi arhitektonskimi zakladi in žalostno zgodovino. Avgusta 1941 so nacisti na trgu zbrali okrog dva tisoč Židov, jih zapeljali v bližnji gozd in tam pobili. 


Ogledamo si cerkev, 


sama skočim še na most občudovat reko, potem pa se peljemo naprej po ravnini v lepo sončno popoldne z 22 stopinjami. Kar uživamo v sončnih žarkih po bolj oblačnem dopoldnevu.
V vasi Waniewo z okrog 200 prebivalci najprej iščemo turistične informacije. Pred pisarno smo sicer v času uradnih ur, vendar je zaprta. Tako ostanemo brez informacij, oni pa brez denarja za vstopnice. K sreči ima skrbni Vinko Googlove posnetke in na njih vidi parkirišča, največje je pri cerkvi. 


Tam se tudi utaborimo, najdemo dve stranišči na štrbunk in pipo s tekočo vodo v bližini, delavcev, ki delajo na strehi, pa ne motimo preveč. Danes je kosilo nekaj posebnega: gobova juha in carski praženec. Sicer pa smo v narodnem parku Narwiański z enkratnim anastamoznim (vijugavim) rečnim sistemom: mrežo povezanih kanalov reke Narew, ki je s svojimi 484 kilometri najdaljša reka severovzhodne Poljske, izvira pa v Belorusiji in po njej teče 36 kilometrov. Ti kanali so lahko dva metra široki in dva do dva in pol metra globoki z utrjenimi bregovi - preraslimi z rastlinskimi koreninami. Zaradi taljenja snega in ob močnejšem deževju je celotno področje poplavljeno, sicer pa ga zarašča trstika, šaš in čez 600 drugih rastlinski vrst. Med njimi je dovolj prostora za manjše živali in pravi ptičji raj: 203 vrste so jih dokumentirali, od teh jih 155 tu tudi gnezdi. 45 kilometrov dolžine reke s površino 68,1 kvadratnega kilometra so leta 1996 zaščitili. 



Naše parkirišče je blizu reke in lesenega razglednega stolpa, s katerega opazujem, kako domačini s pomočjo dolgih drogov in odrivanjem od rečnega dna poganjajo čolne z ravnim dnom, ki jih imenujejo Pychówką. Včasih so jih uporabljali le za ribolov in prevoz sena ter živine na pašo, danes pa z njimi "lovijo" tudi turiste. 



Ko hodimo pa lesenih mostovih, si skoraj ne moremo predstavljati, da je okrog nas voda, saj je od mnogega zelenja skoraj ni videti. 


Za okras cveti nekaj rumenih perunik, veliko je tudi kukavičje lučce in gabeza. 

Foto: Vinko Šeško.
Namenjeni smo do vasi Śliwno, vendar to ni tako enostavno: na poti so preko vode štirje brodi na ročni pogon: z vlečenjem jeklene vrvi se potegneš preko. Še en razgledni stolp, 


ptice pa za svoje razglede uporabljajo kar drevesne osamelce. 



Na povratku se ne moremo nagledati elegantnih labodov, ki jih je v parku na tisoče, pa tudi nič manj rac in gosi. Na prvem lesenem razglednem stolpu se mladi poročni par nastavlja fotografom, v bližini se pasejo krave, razposajeno rezgeta kobila, mi pa se na vrtu majhnega lokala hladimo s pivom. Pol litra v steklenici ga dobimo za 3,20 zlota - okrog 80 centov. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Pri cerkvi v družbi ovčk srečamo župnika, ki nam prijazno razlaga stvari, čeprav ne zna ravno veliko angleško. Cerkev Svete Ane je tu bila že v 15. stoletju, sedanjo neo-romansko cerkev Vnebovzetja Blažene Device Marije pa so zgradili v letih 1870 - 1877, končali 1887 in jo večkrat obnavljali: trenutno je na vrsti streha. 


Zvonik iz leta 1880 stoji posebej, 




v lepo urejenem parku okrog cerkve pa je tudi Marijin kip v votlini. 


Prijazni župnik nam odklene vrata in znajdemo se v lepo okrašeni notranjosti še od prvega obhajila. Prvoobhajanci hodijo k šmarnicam vedno v slovesnih oblekah od prvega obhajila, v tem času pa so cerkve, kapelice in križi okrašeni z belo-modrimi, belo-rdečimi in belo-rumenimi trakovi. Franci nam pripravi pravi pevski koncert, Češčeno Marijo pa zapojemo skupaj. 


Oba posnetka sta delo Nevenke Vahtar.
Na koncu nam gostitelj pripravi še presenečenje: na oltarju umakne podobo Svete Ane in pokaže se druga, še dragocenejša in lepša podoba - Marijina. Kako lep zaključek bogatega dneva!
Pred spanjem še malo igramo karte, ob pol enajstih pa je čas za spanje in sanje.

Komarji, komarji, komarji povsod, losi v močvirju in tudi drugod.
Ob cesti pa štorklje, pri cerkvi sekret, brodi, labodi in župnik zavzet. Gremo v daljine ...

Video:






Ni komentarjev: