26. 08. 17

Zelenci, Tišlerica, Slatna - 12. in 13. 8. 2017

Ob koncu vandranja po Poljski smo se dogovorili za zaključek v Slatni, v Zavetišču Planinskega društva Lisca Sevnica. Naš šef Vinko je v času od 12. do 19. avgusta razpisal tam tudi planinski tabor in moji "cimri" Sonji sploh ni bilo težko prepričati me, da greva pod Ponce za cel teden. Če ti ta super sopotnica nudi še prevoz od vrat do vrat, potem pa res ni kaj razmišljati.
Deževna sobota, obvoz iz Sevnice preko Brezovice zaradi del na cesti proti Tržišču, zamujena prometna nesreča na obvozu, gneča proti Karavanškemu predoru in zato priporočeni izvoz Jesenice - vzhod za Kranjsko Goro, čakanje na gozdni cesti iz Rateč proti Slatni zaradi nalaganja lesa - nič od tega nama ni preprečilo, da sva popoldne na cilju. Tu že "uradujeta" Vinko Šeško in Milka Požun, sklonjena nad zemljevidi in vodniki. Sledi težka izbira med dvema spalnicama in potem postelje v veliki spalnici z dvajsetimi ležišči, vselitev in klepet z Janjo in drugimi člani tabora KTMV (Kar tako malo ven). Okrepimo se s slastno enolončnico in zavitkom iz Milkinih rok. potem pa na dvorišču poklepetamo še s planinci dveh kombijev, ki so prišli sem le za eno noč. Zavetišče Slatna lahko sprejme okrog 50 gostov, ima opremljeno kuhinjo, lepo jedilnico, stranišča, tuše ... Zgodaj se odpravimo spat.
V nedeljo vstanemo ob dveh (ne popoldne!), hitro zajtrkujemo, potem pa se odpravimo na razgledno planotico nad Ratečami gledat utrinke - meteorski dež. Že dolgo nisem videla toliko in tako svetlih zvezd, sijoče lune, utrinkov pa tudi kar nekaj. Vinko je komentiral: nas je deset, vsak je v eni uri videl vsaj šest utrinkov, torej smo skupaj videli napovedanih 60 utrinkov na uro. 


Spodnji posnetek: Sonja Kostevc.
Moj fotoaparat ujame sicer samo luno, zato pa sta Vinko in Sonja uspešnejša. Pri komaj sedmih stopinjah cepetamo sem ter tja, spremljamo poleg utrinkov še letala in satelite, iščemo Veliki in Mali voz, odkrijemo Orion in kasneje še zvezdo Danico. Meni pa roji v glavi po melodiji Bod' moja, bod' moja, ti'm lešnikov dal:

Zvezde so goste, utrinki so vmes.
V zgodnjem tem jutru nas zebe ko pes. Ti dreja, ti dreja, ti dreja, ti dro: veslo in lušno je to.

Sončni vzhod želimo doživeti pri Zelencih. Začudeno gledamo kupe lesa na parkirišču in napis na nekdanjem gostišču, da ga oddajajo. Spet ena stvar in primer, kako se v Sloveniji ne moremo dogovoriti za skupno dobro. Zahteva Agrarna skupnost Podkoren preveč? Sicer pa do naravnega rezervata in izvirov Save Dolinke vodi lepo urejena steza, pomoli in razgledni stolp so vzdrževani, kar mi takoj testiramo z vajami za ogrevanje na vrhu stolpa. 






Rojeva se nov dan: najprej v sončnih žarkih zažari Jalovec, potem še Ponce. Pogledajo se v ogledalo in kitijo z meglicami. Zdaj je že dovolj svetlobe, da vidimo izvire, ki kipijo z dna. 
Zdaj pa naprej: 


najprej skozi Gozd Martuljek z obveznim občudovanjem Martuljkove skupine in Špika, potem pa se peljemo skoraj do naselja Belca, pred njim pa zavijemo v levo na cesto, ki kmalu postane vratolomna: levo strmina, desno brezno in globoko spodaj šumenje potoka Belca. Sonja vešče vozi po ozkem cestišču, tudi predor ji ni noben problem. 


Ko tabla opozarja na nevarnega bika, parkiramo in se naprej odpravimo peš. 




Uživamo ob šumenju vode, zelenju dreves, cvetju, oblikah skal in se polagoma dvigamo. Na več mestih vidimo, kakšno moč ima voda, ko se v gorah topi sneg: velike skale v strugi, močno utrjeni bregovi ... Odcep na desno za Kepo danes ignoriramo, mogoče kdaj drugič. Zapustimo vodo in se v okljukih povzpnemo na planino, kjer ni živine, 


skozi drevje pa že kuka mogočna Kepa. Med macesni pridemo do konca ceste, ki ga čuva kamnita gmota. 


Krenemo na desno po ozki stezici in na levi se že kaže Martuljkova skupina. Kar navkreber do prepišnih vrat, prehoda, kjer rinemo spet na desno po stezi med grmovjem. 




 

Na vrhu Tišlerice (1757m) smo in odprejo se nam krasni razgledi: od Mangarta, preko Jalovca, Špika in Martuljkove skupine, očaka Triglava do Kepe. Na avstrijski strani pa se odpira dolina z jezeri. Ob občudovanju skoraj pozabimo na lakoto in žejo, potem pa si na prijetno toplem soncu privoščimo dobrote v trdem in tekočem stanju, pa še malo sončenja za povrh. Končno smo se ogreli od jutranjega mraza. Vinko pa vneto fotografira:




Vračamo se do ceste, kjer se nekateri odločijo še za Visoki kurji vrh, ostali pa se vrnemo do avtomobilov. Vmes je tudi planina že oživela, srečamo pa tudi nekaj kolesarjev. Sicer pa nikjer žive duše - trenutki za dušo!

Zelenci in gore, na njih sonca žar.
Tišlerca, Kurji vrh - razgledi so dar. Ti dreja ...

Ob povratku se ustavimo v trgovini v Kranjski Gori, kjer je kar 27 stopinj: zunaj, v trgovini je malo hladneje. V Zavetišču Milka pripravi okusne polpete s krompirjem in solato, posladkamo pa se tudi s sladoledom. Malo še poklepetamo in igramo karte, ob pol devetih pa se odpravimo spat. Bil je to dolg in čudovit dan!

Pridi kdaj v Slatno, ker tu je lepo: se družimo, hodimo, lušno nam bo. Ti dreja ...
Vinko nas vodi visoko v gore: po stezah, čez skale, tako tole gre. Ti dreja ...
Milka pa kuha za lačne ljudi, na njenem meniju prav vse se dobi. Ti dreja ...
Mi pojemo, vriskamo močno na glas: za radost in srečo res pravi je čas. Ti dreja ...

Video:



Ni komentarjev: