16. 10. 17

Šentjur - 14. 10. 2017

Za danes sošolka Mimica vabi nekdanje dijake in dijakinje Gimnazije Brežice na kostanjev piknik k sebi domov v Šentjur. Malo po pol osmi uri zjutraj se odpeljem z vlakom iz Sevnice, v Zidanem Mostu malo počakam, potem pa se s kopalnim vlakom zapeljem do Šentjurja. Megla zavija mesto, jaz pa ga dopoldne poskušam čim bolje spoznati. Muzej Južne železnice na železniški postaji že poznam in obisk priporočam vsakemu, ki ga le malo zanima železnica. 


Nakupovalni del ni nič posebnega, sami znani naslovi. 



Rondo je lepo urejen, pri hotelu pa je drevje odeto v žareče jesenske barve. 



Od nekod slišim glasbo: na trgu pred občinsko stavbo se odvija prireditev Bučn'ce s številnimi zanimivimi stojnicami. 



Mene pa vleče proti staremu delu, kjer me vedno ugodno preseneti, kako lepo so ohranili staro šolo. 



Za Cerkev Svetega Jurija iz leta 1721 je oltarje izdelal Ivan Šubic, križev pot pa je delo slikarja Janeza Šubica. Pred cerkvijo opazim doprsne kipe treh Ipavcev: Benjamina, Gustava in Josipa - zdravnikov in skladateljev. 


Malo naprej je Ipavčeva hiša, v kateri sta se rodila Benjamin in Gustav, in je zdaj muzej, 


preko ceste pa žalostno propada hiša Gustava, ki je tudi rojstna hiša Josipa Ipavca. 


Še nekdo se je rodil v bližini: Dušan Kveder Tomaž, komandant NOV in narodni heroj, ki je kot komandant Brežiške čete 12. 11. 1941 iz sevniških zaporov rešil pet političnih ujetnikov.



Malo naprej je še lepo urejena Glasbena šola skladateljev Ipavcev Šentjur in zraven otroško igrišče s svojskimi igrali.



Lakota me že pošteno grudi in v Gostilni Jug si privoščim segedin golaž, h kateremu gre dobro kozarec cvička.


Mimica stanuje na drugi strani mesta, ni težko najti, 


malo se je treba povzpeti in vmes poškiliti proti Šolskemu centru Šentjur. Nekateri pa se ne znajdejo najbolje in se zato končno dobimo pri Gostilni Jug. Veselo se pozdravljamo, popijemo kavico, 


potem pa nas gostiteljici Mimica in njena sestra Darinka pogostita z aperitivom, klobasami, različnimi zavitki, vinom ... Njuna moža jima vzorno pomagata. Tako okrepljeni smo pripravljeni za oglede.



Svojo pozornost najprej posvetimo Ipavčevi hiši, kjer nam vodička predstavi to slavno družino zdravnikov in skladateljev. Z zdravniško prakso v Šentjurju je začel Franc Ipavec (1776 - 1858), ki je zdravil tudi viteza na gradu Blagovna, sloves pa si je pridobil z operacijami sive mrene ob glasbeni spremljavi svoje žene na klavirju. V njunem zakonu so se rodili trije sinovi in štiri hčere. Benjamin Ipavec (1829 - 1908) je študiral medicino na Dunaju in v Gradcu, kjer je tudi služboval. Velja za osrednjo skladateljsko osebnosti ob koncu 19. stoletja na slovenskem. Napisal je štiri obsežne kantate, prvo slovensko opereto Tičnik, vrsto domoljubnih pesmi za zbore, številne samospeve. Uglasbil je pesmi velikih slovenskih pesnikov Franceta Prešerna (Nezakonska mati), Antona Aškerca (Ciganka Marija), Otona Župančiča, Josipa Murna Aleksandrova, Cvetka Golarja in mnogih drugih. Svoji ženi je Benjamin Ipavec menda posvetil tudi svoje najpomembnejše in najobsežnejše delo Teharski plemiči, ki velja za prvo slovensko zgodovinsko opero. Njegov brat Gustav Ipavec (1831 - 1908) se je posvetil zdravniški praksi v Šentjurju, nasproti očetove hiše zgradil svojo vilo, ki je danes naprodaj in v slabem stanju. Od leta 1869 do konca 19. stoletja je bil tudi župan Šentjurja in si zelo prizadeval za kmetijsko šolo in sploh napredek šolstva. Z glasbo je budil narodno zavest, njegova je pesem Slovenec sem, ki je bila tudi med predlogi za himno samostojne Slovenije. Ob obisku cesarja Franca Jožefa ga je kot župan pozdravil v slovenščini, zbor pa je zapel Slovenec sem. Cesar je znal spoštovati to njegovo pokončno držo in ga je celo odlikoval in ponudil mesto na dvoru. Benjaminu in Gustavu sta v muzeju posvečeni dve sobi s prikazom življenja in dela, ogled pa spremljajo tudi zvoki njune glasbe.
V zakonu Gustava in njegove žene se je rodilo deset otrok, med njimi je najbolj znan Josip Ipavec (1873 - 1921), ki je kot zdravnik delal v Šentjurju, skomponiral baletno pantomimo Možiček, opereto Princesa Vrtoglavka, samospeve in orgelske skladbe. Tudi njegova dva sinova sta svoje delo posvetila umetnosti: Jože Ipavec (1910 - 1998) je bil slikar, scenarist v mariborskem in drugih gledališčih, tudi v Hrvatskem narodnem kazalištu v Zagrebu, komponist in zagrizen šahist. Nekaj njegovih del je razstavljenih v Ipavčevi hiši, v prostoru, kjer s koncerti ohranjajo spomin na te znane skladatelje. Njegov mlajši brat Teodor Ipavec (1912 - 2009) je živel in delal predvsem v Združenih državah Amerike kot restavrator in ves čas gojil tudi ljubezen do glasbe. 
V Ipavčevi hiši je tudi lepo urejena poročna dvorana, vrt, ki so ga skupaj s hišo uredili po Plečnikovih načrtih, v sosednji stavbi so prostori glasbene šole, vmes pa je prijeten prostor za prireditve na prostem. 


Tu tudi napravimo skupinsko sliko. Dokaz, da v Šentjurju še živi glasbena tradicija, niso samo prireditve, ampak tudi dejstvo, da v občini deluje kar 14 pevskih skupin poleg številnih cerkvenih. 
V mogočni hiši nasproti farne cerkve je na ogled bogata razstava Rifnik in njegovi zakladi, po kateri nas popelje vodička z natančno razlago. 


Foto: Saša Pohar.
Poleg turistično informativnega centra je v stavbi še spominska soba New Swing Quarteta, ki prikazuje pot te, nekdaj tako priljubljene pevske skupine doma in po svetu. Ta pot se je začela ravno v Šentjurju, saj trije ustanovni člani izhajajo od tu.
Zdaj pa je treba doživeti Rifnik v živo. Z avtomobili se zapeljemo do Hiške pod goro, v kateri je turistična pisarna. 


                                                                          Foto: Saša Pohar.
Gostiteljici ponujata potico, pecivo, kavo, vino, vodo ... Pridruži se nam dober poznavalec Rifnika, na katerem je bila naselbina že v četrtem tisočletju pred našim štetjem. 



Po travniku med kozami se sprehodimo do gozda in po njem do ostankov naselbine. 



Vodič nam razloži, kje so bili posamezno objekti - tudi stranišče so rekonstruirali, predvsem pa nam veliko pove o pozitivnih energijah tu okrog. 


Občudujemo tudi lep razgled na Šentjur pred mogočno kuliso Pohorja in Boča. 


Obiščemo še nekdanji kamnolom za mlinske kamne, ki je sedaj občasni prireditveni prostor.
Zdaj pa je čas, da gremo k Mimici domov


Pozdravi nas v zelo premišljeno grajeni in skrbno opremljeni hiši, na terasi se naklepetamo, potem pa sedemo za bogato obloženo mizo. 




Golaž, pecivo, pečen kostanj, pijača - škoda, da se nekaterim mudi domov.


Po klepetu in burnem poslavljanju se z Bukijem in Lučko odpeljem skozi Dobje in Planino v Sevnico. To gotovo ni bil samo običajni kostanjev piknik! Mimica in cela ekipa - prisrčna hvala!

Video:


Ni komentarjev: