Danes se študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje izjemoma zbira ob devetih, ampak na običajnem mestu: parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica).
Foto: Nevenka Vahtar.
Zapeljemo se do naselja Pod Vrtačo, kjer se nas zbere 16, v Gostilni Kregl pa nas je skupaj okroglo 20.
Napotimo se proti prehodu preko železnico, vendar še pred njim zavijemo na levo v hrib. Na zaćetku se pot hitro dviga, potem zravna, na koncu pa je spet bolj strma.
Preko Save gledamo Log, ob poti je križ, v gozdu pa na žalost kar veliko večjih kosovnih odpadkov. Pri hišah na Pečju nas pozdravijo psi in mačke, mi pa razmišljamo o tem, kakšen je dovoz po strmi cesti, kadar zmrzuje.
Še vedno se počasi vzpenjamo, občudujemo lepo hiško,
potem pa še razgled proti Sevnici, ki ga pa delno zastira megla, pomešana s paro iz tovarn.
Pri kmetiji Žveglič je vse lepo urejeno, imajo veliko kmetijskih strojev, izvemo pa tudi, da pri njih veter lahko močno piha, zato bo treba stoletno lipo zaradi varnosti podreti.
Pri Cerkvi Svete Marjete nam je žal stare hiše v bližini, ki žalostno propada. O cerkvi pa lahko preberemo na spletni strani sevniške župnije:
Podružnična cerkev Svete Marjete stoji sredi vasi Pečje severovzhodno od starega mestnega jedra Sevnice. Cerkev je najmanjša izmed vseh podružnic v župniji. Najstarejši pisni vir za cerkev Svete Marjete je iz leta 1375, ko se omenja vikar Georio (Jurij) pri Sveti Marjeti. Konec 16. stoletja domnevno cerkev ni več stala. Župnijska kronika poroča, da je na tem mestu nekdaj stal zidan križ. Leta 1688 je sevniški župnik Martin Golina s pomočjo trškega pisarja postavil na tem mestu cerkvico. Cerkev je imela prvotno lesen stolp, ki je bil leta 1828 zamenjan z zidanim. Zvonik je bil nekdaj krit s skodlami. Leta 1885 je bil v cerkvi blagoslovljen sedanji oltar Svete Marjete. Veliki oltar, ki je hkrati tudi edini v cerkvi, je v sedanji podobi klasicističen iz leta 1885. Iz tega časa je kip cerkvene zavetnice Svete Marjete, stoječe v niši. Poleg nje sta kipa Svete Apolonije levo in Svete Lucije desno, ki sta temeljito prebarvana, utegneta pa izvirati še iz 17. stoletja, ko je bil postavljen prvotni oltar.
Na cerkvi je še letnica 1969, ko so jo obnovili. O Sveti Marjeti ne vemo nič, nekaj o njej je mogoče prebrati na Wikipediji. Zato pa se spomnemo, da Sveta Lucija goduje ravno 13. decembra in je zavetnica slepih in slabovidnih. Na poseben način jo častijo na Švedskem. Pot nadaljujemo po grebenu s posameznimi hišami naselja Pečje, ki šteje približno sto prebivalcev,
pogledujemo pa tudi proti dolini Save.
Po cesti se spuščamo skozi gozd in mimo redkih hiš. Na levi opazimo oboro z damjaki, ki pa se stiskajo pod drevesi. Že smo na cesti, ki vodi na levo proti Lončarjevemu Dolu, mi pa zavijemo na desno proti Spodnjemu Vranju (uradno Gornje Brezovo),
kjer nas v Gostilni Kregl čaka malica v obliki kmečke pojedine. Za aperitiv iz posebnih jamarskih virov poskrbi Boris, ki vse tudi obdari s sladkimi pozornostmi. Nevenka pripravi izvirno voščilo v obliki zgibanke s sladkim dodatkom:
Žarek v megli
Jutro žari v neštetih snežinkah,
mesto se sveti v neštetih lučeh.
Mi pa iščemo nasmeh,
ki v zraku poletava;
objem, ki ujame nas na vsakem koraku;
in poljub,
ki kot metulj z lica na lice poletava,
da se zahvali -
za skupne poti, srečanja , besed spodbude.
Za ustvarjeno življenje, za vse,
kar smo v tem življenju dopletli.
Sedaj ob plesu in kozarčku penine,
si zremo v oči,
gledamo naprej,
načrtujemo,
oblikujemo
nove želje
in
se vsega,
kar
novo leto prinaša,
kot
otroci veselimo.
To
z najdražjimi delimo:
nove
uspešne poti,
v
zdravju in slogi,
kar
vse ljubezni sreča
presvetli.
Moje voščilo:
Zdravja, sreče za vse dni
in, kar si vsak od vas želi!
Da še skupaj bi bili
in življenje uživali!
Veliko dobrega in lepega v letu 2018 ter praznike,
polne prijetnih trenutkov, vam želi Romana.
Pa še to dodam, naj nam v letu 2018 ne bile nikoli prazne denarnice, mize, postelje in naša srca.
Ob hrani, vinu, soku in kavi kar posedimo in se naklepetamo.
Pred gostilno napravimo še skupinski posnetek,
potem pa se po "požarni poti" nad železnico vrnemo v Sevnico.
Nad nami so pečine, ki jih bomo obiskali ob bolj suhem vremenu. Želimo, da nam bo tudi naslednje leto tako lepo skupaj, kot nam je bilo letos.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar