Danes nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica samo pet, zato je za prevoz dovolj en avto.
Zapeljemo pa se na Žigrski vrh, tam parkiramo in zapnemo bunde ter ogrnemo šale: hladno je, pa še piha.
Spustimo se po cesti navzdol proti naselju Čanje,
na hribu nad njim pa že vidimo tudi svoj cilj: cerkev Marije Vnebovzete na Grački gori.
V Čanju se nam cesta postavi pokoncu in počasi napredujemo v hrib med vinogradi, zidanicami, vikend hišicami in nekaj hišami. Kljub oblakom je vidljivost kar dobra in prepoznavamo Topolovec, Studenec in Veliki Trn.
O cerkvi lahko preberemo na spletni strani župnije Sevnica:
Ne daleč od podružnice Sv. Neže v Zagradcu stoji na visokem griču podružnična cerkev Marije Vnebovzete na Grački gori. Izročilo med ljudmi pravi, da so jo pozidali iz ostankov razvalin gradu, ki je nekoč tam stal. Tudi samo ime Gračka gora naj bi izviralo iz gradu - Gradska gora, Graška gora. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1581. Gračka gora je bila nekdaj sloveča božja pot. Čeprav danes ni posebej znana v širšem slovenskem prostoru, jo pa zato zelo dobro poznajo sevniški župljani in prebivalci okoliških župnij, še posebej brestaniške. Cerkev je privabljala romarje zaradi posebne bratovščine Sv. Apolonije, kateri je posvečen levi stranski oltar. Ko so bile v jožefinski dobi zatrte vse bratovščine, razpuščeni samostani in prepovedana Božja pota, je bila zatrta tudi bratovščina Sv. Apolonije in usahnila je tudi božja pot na Grački gori. Leta 1898 je cerkev znotraj poslikal Franc Sikošek iz Brežic. Ko so cerkev v začetku 20. stoletja popravljali, so v njej odkrili slovenske napise, pisane v cirilici. Leta 1931 je cerkev dobila dva nova bronasta zvonova, katera je blagoslovil dekan Janez Medvešek, sevniški rojak. Dne 7. decembra 1967 je med nenavadno hudo nevihto udarila strela v stolp cerkve. Stolp je povsem zgorel, cerkev pa so domačini obvarovali požara. Naslednje leto je bil postavljen nov zvonik, ki je malce nižji od prvotnega.
Cerkvena oprema je preprosta. Veliki oltar, posvečen Mariji Vnebovzeti, je iz 19. stoletja. Na hrbtni strani oltarja so številni podpisi romarjev, ki potrjujejo nekdanjo slovito božjo pot. Stranska oltarja sta narejena v neoromanskem slogu in sta veliko skromnejša od velikega oltarja. Levi oltar je posvečen Sv. Apoloniji, desni pa Sv. Jerneju. Posebnost na Grački gori, ki sicer izginja po Sloveniji, so številne svete podobe, ki so jih prinesli romarji v zahvalo.
Zanimivo je, da stoji stavba na meji sevniške in brestaniške župnije: glavni oltar spada pod župnijo Brestanica. Vsako tretjo nedeljo v mesecu ima tu mašo duhovnik iz Sevnice, ob praznikih pa tudi iz Brestanice ali oba. Tako nam prijazno pove sosed iz hiše v bližini cerkve, ki nam tudi odklene vrata. Označena je obnova leta 1898, zaradi eksplozij v kamnolomu pod cerkvijo pa so bila potrebna večja popravila leta 2005. Osvežili so tudi fasado in kupili dva nova zvonova.
Do avtomobila se vračamo po isti poti: v dveh urah smo prehodili skupaj šest kilometrov.
Ne mudi se nam še domov: ustavimo se še na domu Anice in Vinka Govekarja, kjer nas po aperitivu čaka okusna gobova juha z domačim kruhom, pri kavi slastne palačinke s čokolado, vse skupaj pa zalijemo še z vinom. Hvala lepa za tako bogato pogostitev!
Ker se mi zdi, da bi bilo treba vsaj delno porabiti pridobljene kalorije, se odpravim iz Florjanske ulice domov peš, kar pomeni še pol ure več na svežem zraku.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar